| A ne vedno. Umetnik jo včasih želi prehiteti, pustiti, da jo roka sama prikliče na dan. Iz takšnih vzgibov so nastale pričujoče risbe Branka Drekonje. Avtor se je na vsak način hotel izogniti vnaprej zamišljeni vsebini, pa ne le tej, izogibal se je tudi zavestnim, racionalnim, morda moralnim odločitvam. In ko mu je roka, več kot očitno akademska, takole sama vlekla črte in črtice, nekakšne čačkarije ob robu papirja, je iz njih nenadoma vzniknila človeška figura, fantastično bitje, skupinski prizor. Želel je, da nastane situacija, izzvana z nekakšnim avtomatizmom. Ali kot bi rekel: »Glej glej, kaj je nastalo!«, kar napeljuje na: »Beri mi z roke,« ali še bolje: »Preberi me z risbe!« Zdi se, da slišimo Goetejevega Fausta, ki pravi: »Poglej, dve duši sta v mojem telesu!«
Tehnika nam je v svoji radikalnejši obliki dobro poznana iz nadrealizma, ki je avtomatizmu v risbi in tudi v literaturi dajal velik pomen. Da bi dosegli to stanje, so se umetniki posluževali najrazličnejših metod, od tega, da dalj časa niso spali, jedli, uživali so droge in seveda ustvarjali. S tem naj bi odkrivali višjo, spontano resničnost, skrito v človekovem nezavednem. Freudovo odkritje nezavednega je namreč med drugim ovrglo prepričanje, da je človek gospodar samega sebe. Izkazalo se je, da je zavestni del, na katerega človek lahko vpliva, veliko manjši od nezavednega, ki je izvor pomembnih notranjih vzgibov in motivov.
Pa vendar nam podrobnejša analiza dela Branka Drekonje pokaže, da ne gre za čisti avtomatizem. Pri risbi gre za kompromis, kjer se nezavedno meša z zavestnim, saj iz linij ustvarja podobe, ki jih vizualno prepoznamo. Največkrat gre za podobo ženske, ženski akt, dve ženski, moškega in žensko, pogosto za grotesko, telesa s spolnimi organi in brez obrazov, telesa z maskami, živalskimi glavami, konjske zadnjice, ki spominjajo na človeške, ženske s kozarcem, spačene moške, nekakšne falične minotavre, nenasitne možače… imenuje jih Razvratne muze. Ne, tu ni prikrite erotične simbolike, kot jo zasledimo npr. pri Pilonu, ki je žensko naročje naslikal med gubami prta, namesto razgaljenega ženskega ozadja zapeljive hruške ter falično štruco kruha, Branko je pri posredovanju intimnih vsebin bolj neposreden in na trenutke obscen. Umetnikova erotika se sublimira v likovno delo na neprikrit način in ne igra na karto mikavnega skritega voajerizma, ki spodbuja fantazije. Gledalcu tako preostane, da se z očesom potepa po razgibanih, mojstrsko izrisanih linijah figur in si v domišljiji ustvarja svoje lastne zgodbe.
Risba je (vsekakor) misel. Platon govori o misli kot o pogovoru duše s samo seboj. Že od nekdaj je bila namreč človeška duševnost razdvojena, stari Grki so Psiho videli razdeljeno na dva elementa, ki sta si v nasprotju. Prva duša je telesna, druga pa vagabund, ki hodi skozi čas in prostor in dela sanje, sanjarjenja, buri domišljijo. Pink Floydi so ji rekli Temna stran meseca, Branko pa se ob tej razstavi hudomušno spomni na Michelangela in Sikstinsko kapelo…
Klavdija Figelj
|
Karakteristike:
